Ljubljanski zvon, Band 4Národna tiskarna, 1884 Vol. for 1900 includes a separately numbered monthly supplement: Slovenska knjigarna. |
Andere Ausgaben - Alle anzeigen
Häufige Begriffe und Wortgruppen
Akvileja Akvileji Anton Janežič Barabaš Benečani Besednik bode Bogomir boš celó Celovci čas časa časih češki čez človek Dalje prihodnjič danes dejal dela delj delo dné dnij domóv druzega družba Dunaji dušo Filip gospá gospod Gradci grof Hans Makart hoče hotel Ivan Tavčar Janko Kersnik jedenkrat jednem jezik kajti katerega kateri kaže kmalu knjige lehko Lesovéj list ljubezen ljubezni Ljubljani ljudij Malec malo Marija Antoinetta menj mogel morda mož napósled narod naš naše naši nekdaj nekoliko nemški nič ničesar nikdar nisem niti Nižavo noč obraz oče oči odgovorí pač patrijarh Pavel pesen pesni Peter pisatelj piše polnem posebno povest pravi précej prišel prišla prof ravno razven reče roko samó sedaj skoraj Slov slovenski Slovenski glasnik Sodar Spisal srce srci stráni svoji šel škof Škrat tedaj travnik Turgenev vender videl Vinko vpraša vsak zeló zopet zvezek žena ženska življenje župnik
Beliebte Passagen
Seite 172 - ... za tako življenje in za sušico? Svojo doto je bila porabila v bolezni. Ostal je sedaj še mali Lukec, njen in Matevžev sin. Krstili so ga tako, ker se je bil prav o sv. Luki porodil. Tomaž ga je vzel na Znojilo; saj je imel fant denar pri njem in treba ni bilo obresti plačevati, ako ga je sam oskrboval. To je tudi storil prav tako kakor s svojimi otroki. Vsi vkup so pozimi za pečjo čepeli, poleti so pasli — v šolo hodili in pozneje, ko so bili malo odrastli, tudi skupaj na vasi fantovali....
Seite 170 - ... mnogo. Otroci so bili še mladi ; Tomaž je sicer že izpolnil dvajseto leto, pa Matevž je imel sedemnajst in rejenka Lajda dvanajst let. Tomažu je jerob leta kupil ter ga oženil, Matevž in Lajda pa sta šla služit. Doti njihovi je sodišče vknjižilo na Tomaževo posestvo, na prvo mesto seveda, ker doslej tam nobenega dolga ni bilo. To je bila torej prva vknjižba v zemljiški knjigi Znojilčevega posestva — prvo dejanje ali poglavje v romanu, v tragediji, katero ti pripovedujem. Tomaž...
Seite 390 - Ljubezen do materinega jezika! Kdor je ne pozna, stoji v življenju s prozo v srcu in svetišče najvišjih vzorov mu je za večno zaprto. Spoznanja grenke pijače mora piti, ne da bi ga tolažila poezija, ki veje iz materinih sladkih glasov. Življenje mu je temna noč, po kateri razsaja vihar in v kateri so se vesoljnega obnebja svetle zvezde zavile v goste megle. Življenje mu je kakor starodaven gozd, v katerem so okamenela drevesa in okamenele veje na njih!
Seite 170 - ... vendarle vedno manj in čez nekaj let je Tomaž že drugod na posodo iskal; malo sicer, pa — z dolgom je kakor s samosevo konopljo — pravi naš krčmar. Tako je minilo šest let. In tedaj je usoda storila, da Znojilčev Matevž ni imel nobene službe ter je prišel domov k bratu Tomažu. Za hlapca se je ponudil in ostal. Imel je triindvajset let. Tam gori na Viševku — ti veš, kje je, komaj uro od tod — pri Brnotu služila je. tedaj Znojilčeva Lajda. Osemnajsto leto je bila izpolnila...
Seite 454 - Se verujem v ljubezen in upam, da me ta vera nikdar zapustiti neče!« Vstal je bil med njenim govorom. Sam s sabo mrmra besede. Iz steklenice si nalije vode na robec ter si moči vročo glav0.
Seite 173 - Prijatelja sta nekoliko časa molčala. Živo pripovedovanje odvetnikovo je bilo zdravnika ganilo. Doktor Pavlin pa si je vnovič tlačil pipo. »Pozno je, pojdiva!« pravi zdravnik. Odšla sta počasi iz krčme in zaspana točajka je zaprla vežne duri za njima. Temna brezmesečna noč je bila, pa nebo vendar jasno in brez števila zvezd se je lesketalo po njem. »Kdo je pa kupil ono Znojilčevo posestvo ?
Seite 454 - Konečno se mu izruje vzklic: ,,Ali si zblaznela!" ,,Zblaznela!" odgovori dekle in ponosno se dvigne. ,,Ali ste res mislili, da tako po denarji hlepim, da bodem vzela v zakon moža, ki ima sive lase in polno vrečo denarjev? V tem sem premalo Vaša hči, ata! Naj si obdrži oboje, denar in sive lase. Živo sem si ohranila srce in bolje, da sem srečna v uboštvu, nego nesrečna v bogastvu. To je trdni moj sklep, in če je Bog razsodil, da mi je s Filipom trpeti in stradati, bodi tako! Še verujem...
Seite 261 - ... Če bi zvedel resnico o tem, potem bi jo laže pozabil. Pozabiti jo! Kako se mu je duša stiskala v bolečinah, ko je to mislil! In pri tem se je spominjal še živeje, kako mu je v dolgi zimi sladki spomin nanjo razsvetljeval dušo, in s kako srečnim srcem se je spomladi povračal v Lukovec, da l>i jo zopet videl in zvedel, kdo je!
Seite 168 - Sever drobne kamenčke z mize ter delal ž njimi pred seboj umeten obok. Njegov sosed pri mizi in do sedaj soigralec, advokat dr. Pavlin, vžigal si je vnovič svojo dolgo pipo in malo hudoben smehljaj mu je zaigral okoli usten po prijateljevem ogovoru. Oba sta bila mlada moža in živela sta v malem trgu ob svoji praksi. Sleherni večer skoro sta se sešla v krčmi pri domini, večidel sama, ako se jima ni pridružil ta ali oni oženjenih uradnikov; ona sta bila še samca, akoprav je bil radovedni...
Seite 173 - ... ni bilo tu v tem dolgočasnem kraju — stepli so se fantje na Viševku, prav pri Brnotovih. Drug rod je sedaj tam in tudi drugi rod je tja pod okna hodil in se pretepal. Pa usoda, usoda! Znojilčevega Lukca so ubili — prav tam, kjer je nekdaj njegov oče vasoval. Se li ne šali usoda z nami? — Lukec je bil mrtev, pa zapustil ni oporoke, za to pač časa ni imel.